vaba za trnek hrana za privabljanje umetne vabe
Naj Zgodba Pravila
stoječa voda tekoča voda morje
roparice sladkovodne ostale sladkovodne morske
lov rib s plovcem   rezultati kraparji   rezultati muharji
začetniki športni posebne oblike
  SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - spletna trgovina  
     

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - STAR BAITS;AROMA No.2 50ml
STAR BAITS;AROMA No.2 50ml (12.99 eur)

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - SENSAS; SINTETIČNI KRUH 50g
SENSAS; SINTETIČNI KRUH 50g (3.99 eur)

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - VZGLAVNIK V OBLIKI KOI KRAPA
VZGLAVNIK V OBLIKI KOI KRAPA (23.99 eur)

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema -
Kje loviti >>

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema -
Kapitalci >>

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema -
Kje loviti >>

napisal:

DAVID

naslov:

SKRIVNA MISIJA KOČEVSKI KRAP 10+

Ali poznate tisti čudni občutek, ko se še sredi zime, ko je zunaj -10, zbudiš in ne veš kaj te preganja? Zakaj ne moreš spati? Potem pa sredi noči v upanju, da te kdo od domačih ne bi videl in si kaj svojega mislil ali pa te napotil naravnost k specialistu za duševne motnje, odideš v svoj delovni kotiček, kjer imaš pospravljeno vso ribiško opremo in preveriš če slučajno kaj ne manjka? Seveda le zato, če bi se slučajno zgodil klimatski preobrat in bi naslednji dan bil sončen, zunaj 20 stopnij nad ničlo krapi pa bi se veselo preganjali po sosedovem ribniku (ki bi mimogrede moral biti tvoj, a je zaradi različnih denacionalizacijskih zapletov na koncu pripadel sosedu) in iščejo hrano. To bi pač bil priročen izgovor, če bi res kdo od domačih videl kaj delaš. No kakorkoli že, za vsakega pravega ribiča je zima čas, ko se dopolnjujejo zaloge opreme, ko se iščejo novi recepti za boilije in predvsem čas sanjarjenja o metrski ščuki ali 20 kilogramskem krapu.
Sreča je, da se vsaka stvar enkrat konča in tako se je tudi letošnja zima. Prišla je pomlad in z njo nestrpno čakanje na toplo vreme, čakanje na to, da se jezera in ribniki prebudijo ter spraševanje ribiških kolegov češ, »A riba že kej dela?«. In kdor čaka, dočaka.
V dneh pred planiranim odhodom na ribolov sta brez dvoma najbolj iskani in poslušani medijski osebi ne obledna Nina Osenar v Big Brotherju ali Marko Potrč v oddaji Svet, temveč Brane Gregorčič in Danica Lovenjak. Ja, saj ste pravilno uganili, vremenarja na televiziji. No in sreča je pač hotela, da sta za ta vikend oba nekako složno napovedala relativno dobro vreme. To pa je bila informacija, na katero smo čakali Fantastični trije DTM. Da ne bo nesporazuma, to ni nemško avtomobilistično prvenstvo DTM, ampak David, Tine in Matjaž. V sredo so telefoni med DTM skoraj pregoreli, saj je bila skrivna misija s kodnim imenom »Kočevski krap 10+« že v teku, nekaj težav je povzročala le sama koordinacija logistične izvedbe akcije. Da bi zadeva nemoteno tekla, smo si naloge razdelili, Tine je bil zadolžen za plinski gorilnik, rezervni šotor ter mehko spanje (tudi na udobje je treba paziti), Matjaž je dobil nalogo, da poskrbi za toploto (beri poln prtljažnik Renaulta 5 drv), potem zato, da se nam bo dvignil (boili, da ne bo kake pomote, saj je moral kupiti pop-up boilije) ter za razne dobrote, ki jih bomo potem dali na žar, da ne bi slučajno omagali sredi epskega boja s krapom in mu priznali poraz. Moja naloga pa je bila, da prinesem s seboj vse potrebno za sam ribolov.
Dan pred pričetkom akcije je bilo vse pripravljeno in začelo se je mučno čakanje na Čas 0, ki je pomenil odhod v Kočevje. Fantastični trije smo bili že vsi na trnih ter po telefonih urejevali še zadnje malenkosti.
Ob 6-ih zjutraj me zbudi ponavadi tako osovraženi pi pi pi na budilki, ta dan pa je bil za spremembo prav prijeten zvok. Skočil sem iz postelje, se na hitro umil in se, seveda brez zajtrka (kdo pa bi izgubljal čas s takimi malenkostmi kot je zajtrk če se gre na ribolov?), vsedel v avto ter se odpeljal proti Rudniškemu jezeru. Zakaj sam? Zadeva je pač taka, da se Fantastični trije na ribolov pripeljejo vsak s svojim avtom, tako kot se gospodom spodobi. No, to ni čista resnica, ampak je po spletu naključij prišlo do tega, da smo se pač morali peljati vsak s svojim avtom in to v različnih časovnih obdobjih dneva (ne pozabite, navsezadnje gre za tajno ribiško akcijo, za uspeh vsake take akcije, pa je potrebno zmesti nasprotnika in z našo taktiko treh avtomobilov nam je to uspelo). Ob lagodni vožnji sem se lepo in počasi pripeljal do Ribnice, tam pa se je začela drama. Dohitel sem pred mano vozeči avto z ljubljansko registracijo in videl, da je bil avto polno naložen z ribiško opremo. »Hmmm, tale gre pa verjetno v Kočevje«, mi je v prvem hipu šinilo v glavo. Ob prvi prekinjeni črti sem vključil levi smernik in švignil mimo ljubljančana. A glej ga zlomka, fant je začel voziti vedno hitreje za menoj. Sam pri sebi sem že negodoval, češ »Poglej ga idiota, ne prenese če ga gorenjc prehiti«, a kmalu mi je bilo jasno zakaj tako vozi. Tudi moj avto je bil do vrha naložen z ribiško opremo! Od takrat naprej pa je šlo za biti ali ne biti, oziroma za tekmo kdo bo prej na jezeru. Od Ribnice do Rudniškega jezera sva prispela rekordno hitro (v kolikšnem času ne povem, saj bi se med bralci te zgodbe lahko znašel tudi kak prijazen policist, ki bi podatke dal drugemu policistu, tretji pa bi potem izračunal hitrost, s katero sva vozila in mi na koncu poslal lepe pozdrave na dom v obliki položnice). Zadnji ovinek pred jezerom sem skoraj izgubil prednost, oz. nasprotniku ponudil možnost, da me prehiti, a uspelo mi je obvladati svoj bolid in na koncu se oba parkirava na makadamu pred Mačkovim placom. Trenutek odločitve te tekme je padel že v Ribnici, ko sem se odločil za prehitevanje. Ravno to mi je dalo tistih 5 sekund prednosti, s katero sem stekel iz avta, se kot narodni heroj z rokami v bokih postavil na Mačkov plac in zmagoslavno na nasprotnikovo trditev »Tuki bom js lovil« odgovoril z »Hitrejši avto si kup, jst sm bil prvi tle!«
Prvi cilj naloge je bil izpolnjen, dobili smo tako željeni Mačkov plac. Poklical sem Tineta in Matjaža, ter jima sporočil da je prvi del misije uspešno opravljen. Oba sta mi zadovoljno zagotovila, da prideta takoj, ko bosta lahko. Moje delo pa se je šele dobro začelo. Potrebno je bilo postaviti bazni tabor (šotor in stole), urediti obrambo okrog tabora (parkirati avto tako, da noben ne more zraven), položiti vabe (v bistvu nahraniti iz čolna) ter pripraviti orožje (sestaviti rod pod in palice).


Potem pa se je začelo.....čakanje na krapa. Še med postavljanjem palic, ravno ko sem začel pripravljati drugo palico, se mi je oglasil dolg piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Hitro vse spustim iz rok, tečem do palice, »zategnem« in kaj se zgodi? Ker je to prvi ribolov po skoraj pol leta, sem imel zavoro odvito do konca in sem »zategnil« v prazno. Ne prav najbolj zadovoljen sem izvlekel vabo in kot nalašč, se je v tem trenutku pripeljal Maček z nasmehom na obrazu in besedami »Ooooo poglej ga, a si spet nerodn? Jst skoz pravm, de ribičija ni za nerodne«. »Boš že še vidu Mačk, k bom ujel orenk krapa, bomo vidl kdo se bo pol smejou!« sem si mislil in na pol osramočen ponovno namestil boili ter vrgel nazaj na nahranjeno mesto. Kar nekaj časa je trajalo, da sem uredil vse potrebno, okrog poldneva pa je bil bazni tabor nared in je le še čakal na zvok signalizatorja ter na prihod Tineta ter Matjaža.

Čas mi je kar hitro mineval, saj sem se odločil narediti nekaj navez in ravno ko sem delal zadnjo, se mi je spet oglasil signalizator. Tečem do palice, »zategnem« in takoj sem na drugi strani čutil močan odpor. »Aha, aha, tole je pa nekej večjega« me je prešinilo. Utrujanje ribe je trajalo okrog 15 minut, vmes pa je prišel kočevska legenda Pajo, ki si je ta vzdevek prislužil s svojimi pogumni dejanji na Rudniškem jezeru. Še sreča da je prišel, sam drugače ne bi imel nobenega, ki bi slikal moj novi osebni rekord krapa, ki je od tega dne naprej znašal 11,1 kg. No....vmes, še pri utrujanju, ko sem videl , kakšno ribo imam na trnku, so se mi pošteno zatresle noge. »Sam po pamet, David, počas, de nauš kšne neumnosti naredu, tole je orenk mrcina« sem si dopovedoval zadnji dve minuti, ko se je krap »sprehajal« tik ob obali. Na srečo so dolga leta treninga pustila svoje in krap je bil uspešno iztrgan iz svojega kraljestva. Po tehtanju in slikanju (vse skupaj je izgledalo kot tiskovna konferenca dveh boksarjev pred dvobojem), sem krapa previdno spustil nazaj v jezero in mu šepnil na uho »Pa atiju pa mamic povej de sm lepo delou s tabo, nej kej naokol prideta«.




Temu razburjenju okrog svojega največjega krapa je bilo treba narediti konec, zato je bilo edino racionalno dejanje to, da sem malo zadremal. Prebudil me je zvok ročne zavore na makadamu, ves krmežljav sem se obrnil »Ker norc je pa zej to?« in koga vidim v belem Renaultu 5? Matjaža, koga pa. Tisti trenutek, ko je stopil ven iz avta, sem se zahvalil obema, Bogu in evoluciji, da sta poskrbela za to, da imamo ljudje ušesa, kajti v nasprotnem primeru bi se Matjažu lahko primerilo, da bi mu šla usta okrog glave, s takim nasmeškom je izstopil iz avta. »Kva je a je kej?« je bila prva stvar ki je je izustil. In potem se je začelo dolgotrajno razlaganje, kakšen mi je dol padel, kako se je 11ka borila, komaj da sem ostal na bregu, tako je vlekel nazaj v globino, borba je trajala 50 minut in tako naprej, pa kaj bi vam razlagal, saj veste kako se tem rečem streže, saj ste ribiči, nakladati pa že znate no.....

Matjaž se še dobro ni namestil v svoj bunker, ko gledam po obzorju in to kar sem videl, mi nekako ni bilo najbolj všeč. Veter je bil vedno močnejši, pihal pa je naravnost v sprednji del šotora. Čezenj sem potegnil polivinil in ga, kako pametno, privezal s silkom 0.22 na tla. A to kar je sledilo, je bila prava drama. Veter je začel pihati s takšno močjo, da sva se z Matjažem morala postaviti pred šotor, stopiti na polivinil in prestrezati udarce vetra, ki so bili tako močni, da naju je parkrat kar premaknilo. Dobro da sva bila dva, kajti če bi se sam znašel v tej situaciji, sem prepričan, da bi mi odneslo šotor. Deževalo je kot iz škafa, kak bolj pesniško nadarjen pisec zgodbe bi verjetno napisal nekaj v stilu ....odprlo se je nebo....ali nebeški svod je padel na nas....no, ampak jaz nisem ta pesnik, zato bom napisal, da naju je »napralo« in napihalo kot dva mala psička, in temu primerno sva se po ujmi tudi počutila. Seveda je bil takoj po končani nevihtu obvezen zbor krajanov Rudniškega jezera (oz. tistih, ki so čakali na krapa v svojih krhkih šotorih in dežnikih) ter raprava o tem, da kaj takega pa še ne.. Po nekaj minutni razpravi na temo Konec sveta kar se vremena tiče, se je Matjaž pogumno podal v dvoboj z valovi in se odpravil v naznano nakrmit z nekaj kilogrami koruze.


Proti večeru se je z velikim rumenim kombijem, ki me je spominjal na prodajalce sladoleda, zmagoslavno prišel še tretji član naše skrivne odprave Tine.


Tine je imel na srečo s seboj res vse kar smo se domenili, tako da smo vsaj spali na mehkem in bili deležni toplega obroka. Večerjo sem skuhal jaz, naredil pa sem kočevsko specialiteto čevapčiče na plinskem gorilniku.


Cela noč ter tudi cel naslednji dan je minil v znamenju čakanja na tako željeni pisk na signalizatorju, da pa nam ne bi bilo dolgčas, pa si je bilo treba izmisliti kako neumnost. Nama s Tinetom ni potrebno dvakrat reči, ko je čas za kako neumnost. Matjaž je, tako kot vsak novinec v kateremkoli poslu, ves ta ribolov vzel zelooooooo zares. To pomeni da je večino noči prebedel na straži v upanju, da bo prvi pri palici kjer bo prijem. To je seveda zelo pohvalno, sploh ker sva s Tinetom vsaj normalno lahko spala. Ampak takšna zagretost pusti svoj davek. Ta davek je Matjaž začel odplačevati naslednji dan popoldne, ko je kot klada zaspal v šotoru z nogami zunaj. Kaj se zgodi, če dva malo zdolgočasena ribiča iščeta malo popestritve dneva, tretji pa spi v šotoru, si lahko ogledate na temle linku:

[www.youtube.com]

No to je pač davek na neizkušenost.
Cel popoldan je minil brez prijema, no vsaj pri nas, na sosednjem placu sta Maček in Janez vlekla krape ven kot za stavo. Po pravici povem, če bi se nevoščljivost prodajala, bi bil naš »plac« najbogatejši na celem jezeru. Ampak kaj hočemo, to je krapolov. Ob tej priložnosti čestitam Mačku in Janezu za dober ulov, ter jima poklanjam skladbo z naslovom »Ne čakaj na maj«, ki jo bosta slišala v nedeljo pri kosilu na radiu Veseljak. V tem času, ko sta Maček in Janez lovila krape, smo si Fantastični trije privoščili fantastično kosilo. Na sliki lahko vidite Tineta, ki poroča v poveljstvo trenutno stanje prijemov in po izrazu na obrazu lahko vidite, da stanje ni bilo rožnato.


Okrog polnoči sva se s Tinetom odpravila spat, ravno dobro sva zaspala, že slišim piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii in panični glas »Daaaaaaaviiiiiiiddddddddd, tvoja palca jeeeeeeeeeeeee«. Hitro sem se spravil iz šotora in prevzel štafetno palico od Matjaža. Po desetih minutah boja, med katerim sploh nisem vedel kje je krap, se je na blazini znašel lep luskinarček, ki pa ga nisem ne slikal, ne stehtal, ampak samo čimprej spustil nazaj. Noč je kratka, vsaj tako pravijo tisti, ki ne spijo veliko, temu mnenju pa sem se pridružil tudi sam, saj me je okrog štirih ponoči vrgel iz dremeža dolg pisk, tokrat na Matjaževi palici. Matjaž je bil v tistem trenutku na obisku v deželi sanj, tako da sem bil jaz za spremembo prvi pri palici. No, delo je dokonča kar Matjaž sam in na suho potegnil lepega, skoraj 7 kilogramskega krapa.


Ko smo krapa vrnili v vodo, je bil Matjaž tako »naspidiran« da spet ni mogel spati. Vzel je kraparsko blazino in napol zadremal kar ob ognju. Do jutra potem ni bilo več prijema, ravno tako pa tudi cel naslednji dan ne. No.....riba ni prijela, signalizator pa je vseeno piskal...in to, šment, spet Matjažev...da pa bo mera polna, je Matjaž nekaj minut prej izgubil dvoboj z zverjo, ki ji rečemo zaspanost, vdal pa se ji je kar v čolnu. Toda pozor, le najvčeji mojstri svojega posla kljub taki vdaji ohranijo čutila ostra in reflekse hitre. In Matjaž definitivno je mojster......preverite na naslednjem linku....

[www.youtube.com]

Proti popoldnevu smo začeli pospravljati naš bazni tabor, saj je bila misija »Kočevski krap 10+« uspešno izvedena in odpujsali smo domov.

I`LL BE BACK (A. SCHWARZENEGGER)

MISSION ACCOMPLISHED


David Primožič - General D



Želite tudi vi sodelovati v izboru za najboljšo ribiško zgodbo? Si želite lepo nagrado?
Pravila si lahko ogledate na povezavi (klikni)
[www.som.si]
ali
[www.som.si]














prijava
SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - naprej  registracija  SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - nazaj

:: PRODAM RIVE
:: TOMOS 4,5 motor za čoln
:: BELLY BOAT HART
:: P: 2x Shimano Big baitrunner LC (BBLC) stari model
:: Re: Kraparska rola Sonik VaderX Carp Reel 8000


pišite nam na
info@som.si


Poletni delovni čas:
Ponedeljek - Petek:
8.00 - 18.00 ure
Sobota: 8.00 - 13.00 ure
Nedelja in prazniki: ZAPRTO


Som.si je neodvisni informatinvi portal na katerega ste vabljeni vsi, ki vas ribolov zabava in veseli. Dobrodošli ste kot obiskovalci in uporabniki, vabimo pa vas tudi k aktivnemu sooblikovanju portala in sodelovanju v forumih. Želimo prispevati k popularizaciji tega športa in medsebojno deliti izkušnje in zanimive informacije.

Urednik portala sem tekmovalec in tudi lastnik trgovine; Mitja Kmetec , reprezentant R. Slovenije in dobitnik bronastih medalj in Srebrne kolajne na Svetovnih prvenstvih v ribolovu s plovcem ( 1997 , 2000 , 2012, 2013).

Vse objave na tem forumu predstavljajo mnenja uporabnikov in ne nujno tudi mnenja uredništva. Člani foruma odgovarjajo za resničnost, verodostojnost in avtorstvo svojih objav. Če se vam kakšna objava zdi sporna, žali vaša čustva ali kakorkoli posega v vaše pravice, potem tako objavo prijavite uredništvu foruma. Uredništvo si pridržuje pravico do brisanja objav iz kakršnihkoli razlogov.

Nosilec portala in vseh pravic je podjetje SOM, d.o.o.
©2oo5 in dalje  SOM, d.o.o. | realizacija vigred dot com